9. mednarodni
festival
dokumentarnega
filma
15.–21. 3. 2007
Dokumentarni film je popularnejši kot kdaj koli. Že ob bežnem pogledu na program povprečnega evropskega festivala postane jasno, da dokumentarci ponovno dosegajo najvišje stopnje in da nameravajo tam ostati. Uradni Cannes, nekoč pregovorno nenaklonjen tovrstni produkciji, ne more več brez dokumentarnega filma, pa čeprav sta to Michael Moore ali okoljevarstveno predavanje Ala Gora na temo globalnega segrevanja – značilna predstavnika dokumentarne šole, ki ji ljubitelji »klasičnega« dokumentarca niso naklonjeni. Ti filmi v umetniškem smislu resda niso prvokategorniki, a priznati je treba, da so za popularizacijo dokumentarnega filma veliko naredili. Brez njih bi bilo novodobno zanimanje za dokumentarno in nasploh neumišljeno bržkone precej manjše ter brez njih canski festival morda ne bi zavrtel Rekviema za Billyja the Kida, krasne dekonstrukcije mitologije Divjega zahoda in enega mojih najljubših lanskega leta.
Zgodovinsko gledano se verjetno najvišje uvrščajo politični oziroma družbeno kritični dokumentarci, zato brez njih ne more noben festival; ljubljanski bo zavrtel tri, vse na teme aktualnih in nikoli zastarelih problemov zločina in kazni (Sodna zaslišanja), korporativne požrešnosti (Wal-Mart) ter ideološkega vpliva na posameznika in družino (Babice revolucije).
Med "portretnimi" dokumentarci smo se letos odločili za filmsko (Jack Smith), glasbeno (Minutemen), arhitekturno (Frank Gehry) in eno univerzalno legendo (Billy the Kid), ki je tekom 20. stoletja inspirirala tako glasbenike, filmarje, romanopisce kot odpadnike.
In če so politični dokumentarci najbolj cenjena oblika včerajšnjega dne, potem danes med takšne sodijo intimni portreti, v katerih se režiserji ukvarjajo bodisi sami s sabo (Filmar), z ožjo družino (Vzhodno od raja), s prijatelji in znanci (Beli diamant) ali preprosto z navadnimi smrtniki (Tihožitje z ženo), ki na prvi pogled filmarju (kaj šele gledalcu) ne ponujajo ničesar zanimivega ali opazovanja »vrednega«. A če se spomnite izvrstnega filma Nobody's Business (1996) Alaina Berlinerja, v katerem se je režiserjev oče, osrednji lik filma, vseskozi pritoževal, zakaj za vraga ga snema, češ da ga je en sam dolgčas ter da nima česa pametnega povedati, iz česar je nastal eden najbolj izvirnih in zabavnih dokumentarcev devetdesetih let, se odgovor na vprašanje, kaj je dober dokumentarec, ponuja sam od sebe: ne ustvari ga še tako zanimiva snov, temveč režiserjev pristop.
Zgodovinsko gledano se verjetno najvišje uvrščajo politični oziroma družbeno kritični dokumentarci, zato brez njih ne more noben festival; ljubljanski bo zavrtel tri, vse na teme aktualnih in nikoli zastarelih problemov zločina in kazni (Sodna zaslišanja), korporativne požrešnosti (Wal-Mart) ter ideološkega vpliva na posameznika in družino (Babice revolucije).
Med "portretnimi" dokumentarci smo se letos odločili za filmsko (Jack Smith), glasbeno (Minutemen), arhitekturno (Frank Gehry) in eno univerzalno legendo (Billy the Kid), ki je tekom 20. stoletja inspirirala tako glasbenike, filmarje, romanopisce kot odpadnike.
In če so politični dokumentarci najbolj cenjena oblika včerajšnjega dne, potem danes med takšne sodijo intimni portreti, v katerih se režiserji ukvarjajo bodisi sami s sabo (Filmar), z ožjo družino (Vzhodno od raja), s prijatelji in znanci (Beli diamant) ali preprosto z navadnimi smrtniki (Tihožitje z ženo), ki na prvi pogled filmarju (kaj šele gledalcu) ne ponujajo ničesar zanimivega ali opazovanja »vrednega«. A če se spomnite izvrstnega filma Nobody's Business (1996) Alaina Berlinerja, v katerem se je režiserjev oče, osrednji lik filma, vseskozi pritoževal, zakaj za vraga ga snema, češ da ga je en sam dolgčas ter da nima česa pametnega povedati, iz česar je nastal eden najbolj izvirnih in zabavnih dokumentarcev devetdesetih let, se odgovor na vprašanje, kaj je dober dokumentarec, ponuja sam od sebe: ne ustvari ga še tako zanimiva snov, temveč režiserjev pristop.
Simon Popek