Dokumentarni filmi

		Sodna zaslišanja iz 10. okrožja 10e chambre - Instants d'audience Francija, 2005, 105 min. Režija: Raymond Depardon Raymond Depardon je dobil posebno dovoljenje ministrstva za pravosodje, da je med majem in junijem 2003 snemal zaslišanja in izreke kazni na sodišču za prekrške in prestopke v desetem pariškem okrožju. Gledalec dobi svež vpogled v francosko pravosodje, vsakodnevno ukvarjanje z malimi prestopki, spori, krajami, prometnimi prekrški, pa tudi s trgovci z mamili in ilegalnimi prebežniki. V dvanajstih primerih smo priče mnogim komičnim situacijam, ukanam, s katerimi se skušajo obdolženi oprati krivde, prikrojiti dejstva ali se preprosto dobrikati sodišču. Depardon že več kot dvajset let spremlja proceduralne postopke, policijski vsakdanjik in delo tožilstva v Franciji. V Faits Divers (1983) je dokumentiral delo policije v petem pariškem okrožju; Delits flagrants (1994) je bil po drugi strani dokumentarec o proceduralnem postopku z ljudmi, zasačenimi ob prestopku, vse od prihoda v celico za pridržanje do soočenja s tožilcem in odvetnikom.
		Wal-Mart: visoki stroški nizkih cen Wal-Mart: The High Cost of Low Price ZDA, 2005, 95 min. Režija: Robert Greenwald Multinacionalke, združeni korporativni giganti, monopolisti ter razvejane industrijske in prodajne verige v globalizaciji izkoriščajo svojo socialno in politično moč in Wal-Mart, največja trgovska veriga na svetu, ni nobena izjema. Robert Greenwald v filmu pokaže, da gre za moralno najbolj sprijeno korporacijo, giganta z največjimi dobički, najbogatejšimi lastniki in z najmanjšo zavestjo do družbe, socialne blaginje in svojih delavcev. Wal-Mart dobesedno uničuje vse pred seboj; kjer koli se pojavi, se trgovine zapirajo, mali trgovci propadajo, ljudje ostajajo na cesti, mala mesta dobesedno izumirajo. Zaposleni so tako rekoč brez pravic, zdravstveno zavarovanje je utopija, največji absurd pa pomeni subvencioniranje Wal-Marta (npr. za zdravstveno zavarovanje delavcev), ki ga podpirata tako lokalna kot zvezna oblast.
		Smrt delavca Workingman's Death Avstrija-Nemčija, 2005, 122 min. Režija: Michael Glawogger Prikaz vse bolj izginjajočega delavskega razreda na petih koncih sveta: v Ukrajini, Indoneziji, Nigeriji, Pakistanu in na Kitajskem. Ne gre za navaden delavski razred, temveč za ljudi, ki dobesedno živijo od odpadkov, reciklirajo, razstavljajo in čistijo nepomembne stvari, samo da bi preživeli. Ukrajinci kopljejo premog v davno opustelih rudnikih, da ne bi zmrznili; Indonezijci pobirajo ostanke fosforja; Nigerijci v klavnicah čistijo odrezane glave živine in jih za drobiž prodajajo nazaj gospodarjem; Pakistanci razstavljajo star, zarjavel tanker, medtem ko Kitajci životarijo v enako brezupnih jeklarnah. Agnès Varda bi te ljudi verjetno imenovala »paberkovalci«. Gre za način preživetja v tretjem svetu, kar Michael Glawogger mestoma prikaže s filmi in ikonografijo udarniške propagande v komunistični Sovjetski zvezi in na Kitajskem.
		Babice revolucije Grandmothers of the Revolution Slovenija-Makedonija-Kuba-Nizozemska, 2006, 96 min. Režija: Petra Seliškar Režiserka raziskuje vpliv ideologije in političnih sistemov na zgodovino njene družine. Pri tem se opre na usodo treh bližnjih sorodnikov: dedka po očetovi strani, ki so ga komunisti po drugi svetovni vojni zaradi domnevnega delovanja proti partizanom za dvanajst let zaprli; mamo Petrinega fanta Branda, ki živi v Makedoniji in pripoveduje o Brandovem stricu, padlem pod streli režima med demonstracijami, ter o stričevi mami, zagovornici nacionalizma in diktature. Tretji člen, Brandova druga babica s Kube, enako zagovarja enopartijski sistem Fidela Castra. Film, nabit z arhivskim gradivom ter popularno in klasično glasbo, izriše zgodovino Jugoslavije pod Titom, razpad skupne države, vse skozi prizmo družinske kronike druge polovice 20. stoletja.
		We Jam Econo: zgodba o skupini Minutemen We Jam Econo: The Story of The Minutemen ZDA, 2005, 85 min. Režija: Tim Irwin Dokumentarni film o kalifornijski glasbeni skupini Minutemen (zasedba: D. Boon, Mike Watt, George Hurley), sopotnici ameriškega hard cora zgodnjih osemdesetih let, ter o velikem vplivu na poznejše generacije neodvisne glasbene scene. Skozi film nas med vožnjo v kombiju popelje Mike Watt, najboljši prijatelj D. Boona, katerega tragična smrt decembra 1985 ga je tako prizadela, da se je hotel prenehati ukvarjati z glasbo ... nakar je leta 1986 ustanovil enako uspešno skupino Firehose. Tim Irwin uporablja klasično obliko glasbenega dokumentarca; prijatelji, glasbeniki, producenti in drugi pripovedujejo anekdote, medtem ko znamenitost skupine – zelo kratke pesmi (običajno niso presegle dolžine dveh minut) – režiserju omogoča, da njihovo glasbo predstavlja v celoti.
		Jack Smith in uničenje Atlantide Jack Smith and the Destruction of Atlantis ZDA, 2006, 94 min. Režija: Mary Jordan Dokumentarni portret legendarnega avantgardnega filmskega ustvarjalca, umetnika, fotografa, igralca, scenografa in problematične osebnosti Jacka Smitha (1932–89), avtorja antologijskega filma Flaming Creatures (1962), edinega dokončanega dela, po katerem je Smith vse svoje filme – in umetniške projekte – jemal kot nedokončano delo, neprestano spreminjajoče se izdelke, ki jih je občasno montiral med samo projekcijo. Režiserkin dokumentarec je slikovita in informativna analiza življenja in dela irsko-madžarskega »drag queen« ekscentrika, katerega delo je navdihnilo tako pomembne umetnike, kot sta Andy Warhol in Federico Fellini. Zapriseženi anarholiberalec, idealistični protikapitalist, ogorčen zaradi komercializacije umetnosti, se je v osemdesetih zavestno okužil z aidsom in s tem sprožil svoj poslednji umetniški projekt. Smithovo delo med drugimi komentirajo Ken Jacobs, George Kuchar, Jonas Mekas in John Zorn, ki je za film spisal glasbo.
		Rekviem za Billyja the Kida Requiem for Billy the Kid Francija-ZDA, 2006, 90 min. Režija: Anne Feinsilber Anne Feinsilber je izbrala legendo in nad njeno resnično/mitično podobo postavila velikanski vprašaj. Je Williama Bonneyja, z drugim imenom Billy the Kida, zloglasnega revolveraša, res ubila krogla Pata Garreta? Je bil ustreljen v hrbet ali ne? So bile »Kdo je tam?« res njegove poslednje besede? Bi človek na begu pred zakonom, znameniti morilec, res najprej postavljal vprašanja in streljal pozneje ali nasprotno? Se je Kid nemara pogodil s Patom Garretom, pobegnil v Mehiko, živel mirno in umrl v petdesetih letih 20. stoletja? Toma Sullivana, nekdanjega šerifa okrožja Lincoln, skrivnost vsekakor zanima, saj si že vrsto let prizadeva odkopati posmrtne ostanke Bonneyja in njegove mame ter s preizkusom DNK potrditi ali ovreči ugibanja, ali njegovo truplo res leži v »uradnem« grobu v Fort Sumnerju v zvezni državi New Mexico ali tam leži neznanec. In kako je v to sliko padel Arthur Rimbaud, francoski pesnik, še en arhetipski upornik, katerega življenje so zaznamovali zgodnji uspehi, nepremišljeni škandali in dobičkaželjne pustolovščine na eksotičnih lokacijah? Zgodovina kaže, da je bil Rimbaud prav tako divji in nepredvidljiv kot Bonney; njegovo poezijo bere Kris Kristofferson, Peckinpahov Billy the Kid, režiserka pa postavi drzno tezo o duhovni povezavi med obema sodobnikoma ...
		Skice Franka Gehryja Sketches of Frank Gehry ZDA, 2006, 83 min. režija Sydney Pollack Sydneyju Pollacku, dolgoletnemu prijatelju Franka Gehryja, so ponudili, naj posname dokumentarec o velikem in razvpitem arhitektu. Pollack, znan po velikih hollywoodskih produkcijah, je ponudbo sprva vljudno zavrnil, češ da še nikoli ni posnel dokumentarca in da o arhitekturi ne ve veliko. "Prav zato si idealen", se je glasil odgovor. Pollack je odgovoril s konceptom "Frank Gehry za začetnike", ki se hitro prelevi v oseben, prijateljski portret slovitega arhitekta, čigar radikalne rešitve za Guggenheimov muzej v Bilbau ali Disneyjevo koncertno dvorano v Los Angelesu privabljajo množice občudovalcev. Pollack namreč Gehryja v pogovorih in med ustvarjanjem izprašuje s svojim "peresom", digitalno kamero, ki jo občasno upravlja sam.
		Vzhodno od raja East of Paradise Francija-ZDA, 2005, 110 min. Režija: Lech Kowalski Osebni dokumentarec v dveh navidez nezdružljivih delih, v katerih režiser spregovori o človekovem bolečem boju za preživetje. V prvem Lech Kowalski snema čustveno pretresljivo izpoved svoje matere, Poljakinje, ki so jo Rusi (»izkoristili so trenutek in zasedli vzhodni del ozemlja«) po nemški okupaciji leta 1939 odpeljali v sibirski gulag. Drugi del je nekakšno povzetje režiserjevega življenja in kariere, njegovega dela v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja, ko se je utapljal v zasvojenosti s heroinom in ustvarjal prve filme, dokumentiral slovito ameriško turnejo The Sex Pistols (D.O.A., 1980) ter snemal od heroina odvisnega prijatelja, ki je nazadnje umrl za aidsom. Gre za sklepni del neformalne trilogije, ki jo je režiser poimenoval Pravljična umetnost preživetja.
		Filmar Le filmeur Francija, 2005, 97 min. Režija: Alain Cavalier Zadnji del Cavalierjeve trilogije (prvega je posnel leta 1978, drugega 1996), avtobiografskega videodnevnika, ki zajema deset let njegovega življenja. Pri 74 letih Cavalier razkriva največje podrobnosti iz zasebnosti, vsakdanjik z umirajočo ženo, svoj boj s kožnim rakom, podrobnosti nastajajočih projektov in še posebej vsakodnevne trivialnosti (od snemanja stranišča, hotelskih sob, do hranjenja ptic in mačke), ki najlepše odražajo njegovo čustveno razsežnost in smisel za humor. Film je klasičen one-man-band projekt; Cavalier je vse gradivo posnel sam, z digitalno videokamero, ki je prevzela vlogo svinčnika in klasičnega dnevniškega zapisa.
		Beli diamant White Diamond Nemčija, 2004, 90 min. Režija: Werner Herzog Herzog obišče angleški letalski konstruktorski center, kjer dr. Graham Dorrington s sodelavci projektira novo vrsto letala na helij – majhno, tiho zračno plovilo, namenjeno izključno raziskovanju pragozda, konkretno krošenj dreves, kjer se po prepričanju biologov nahajajo največje neraziskane zaloge zdravilnih zelišč. Z Dorringtonovo ekipo se Herzog opravi v Gvajano v Južni Ameriki, kjer preizkušajo plovilo blizu znamenitih Kayjevih slapov, pod katerimi v še vedno neraziskanih razmerah gnezdijo tamkajšnje ptice. Film je tiho posvetilo človekovi želji po letenju; Herzog ga začne s kratko zgodovino letalstva, nadaljuje z Dorringtonovimi spomini na prijatelja in snemalca s kamero Dietra Plageja, ki je pred njegovimi očmi umrl v nesreči v Somaliji leta 1993. Herzog predstavi nekaj neverjetnih Plagejevih posnetkov iz džungle in nadaljuje z miniaturnim portretom domorodca Marka Anthonyja. Gre za enega tistih Herzogovih dokumentarcev, katerega primarni namen – dokumentiranje človeka, obsedenega s premagovanjem meja – postopoma preraste v veliko pomembnejšo odo preživetju ter čaščenju narave in njenih bogastev.
		Tihožitje z ženo Still Life With Wife Estonija, 2006, 52 min. Režija: Kersti Uibo Intimni portret Vladimirja in Nataše Titov, estonskega zakonskega para, poročenega več kot dvajset let, ki kljub neprestanim prepirom vztraja skupaj. Njega ženine zbadljivke po svoje navdihujejo pri slikanju, ona kljub vsem »pomanjkljivostim« občuduje njegovo vztrajanje v slikanju, ki mu zaradi statusa samouka ne omogoča razstavljanja in prodaje del. Vladimir in Nataša sta za razmeroma mirno sobivanje našla idealen recept: ona stanuje v stanovanju, on v dači, kjer ustvarja; videvata se občasno, a takoj, ko se srečata, se začneta pričkati ...
		Evaldovo jutro Evald's Acre VB-Estonija, 1994, 45 min. Režija: Kersti Uibo Evaldovo jutro se osredotoči na osemdesetletni poročeni par, Evalda in Emmi Saag, ki mirno živita v mestnem stanovanju. Leta 1993 je železna zavesa preteklost, Estonija se skuša osamosvojiti od gospodarskega vpliva Rusije, o čemer pričajo radijska poročila o zapletih z ruskim zemeljskim plinom. Evald v prostem času mlade poučuje zgodovino krščanstva, Emmi poučuje glasbo; skupaj skrbita eden za drugega. Nevsiljivi družinski portret napoveduje režiserkino nadaljnje delo, portretiranje preprostih estonskih parov.

---

Retrospektiva dokumentarnih filmov Maka Sajka

Samomorilci, pozor!
Slovenija, 1967, 13 min., 35 mm

Problem samomora med mladimi v Sloveniji. Značilni primeri, prikazani v pričevanjih družine in znancev umrlih.


Strupi
Slovenija, 1964, 13 min., 35 mm

Industrializacija s svojim razvojem škodljivo vpliva na naravno okolje. Opozorilo na stalno nevarnost raznih odpadnih snovi, s katerimi industrija onesnažuje zrak in reke.


Kje je železna zavesa?
Slovenija, 1961, 13 min., 35 mm

Prikaz življenja in dobrih sosedskih odnosov na meji med Italijo in Jugoslavijo. Nemoten razvoj trgovine na mejnem prehodu med državama.


Muzej zahteva
Slovenija, 1967, 13 min., 35 mm

Zapis o tovarnah, katerih stroji so tako zastareli, da sodijo v industrijski muzej, ne v moderno proizvodnjo.


Narodna noša
Slovenija, 1975, 11 min., 35 mm

Posamezne politične usmeritve in režimi so zlorabljali narodno nošo v Sloveniji. Čeprav so posamezni deli slovenske narodne noše sposojeni iz nemških alpskih krajev, je vendar ohranila posebnosti tega območja. Danes je narodna noša uporabljena kot turistična zanimivost.


Plamen v dvonožcu
Slovenija, 1968, 11 min., 35 mm

V Baški grapi blizu italijanske meje živi kmet, ki je naravni dar za tehniko izkoristil, da s pomočjo vodne sile opravi mehanizacijo domačih del.

---

Izbor kratkih dokumentarcev UL AGRFT

MyWay
Slovenija, 2000, 20 min.
Režija: Miha Mlaker

Ljudje na lovu za svojimi življenjskimi sanjami. Alternativna oblika trgovine (mrežni marketing) jim omogoča lasten posel v svetovnem sistemu trgovanja s čistili in znanci.


Libero
Slovenija, 2006, 15 min.
Režija: Milena Olip

Koroški Slovenci so ena od manjšin v Avstriji. Njihove pravice so zapisane v 7. členu avstrijske državne pogodbe iz leta 1955. Uresničitev prav teh se je v desetletjih izkazala kot zelo težavna in število pripadnikov manjšine se vsako leto dramatično manjša. Glavni stebri ohranjevanja slovenskega jezika so kulturna in pevska društva v vaseh južne Koroške. Skupina deklet iz majhne vasice Sele v osrčju Karavank se je odločila za poseben konjiček, s katerim krepijo skupnost in nosijo slovensko besedo po vsej Koroški: nogomet.


Ko bom jaz umrl, bo en majhen pogreb
Slovenija, 2003, 18 min.
Režija: Florijan Skubic

Nekje na obrobju barja, daleč od mestnega vrveža in modernega načina življenja, sem med pšeničnimi polji srečal skupino ljudi. Na sprehod ne smejo sami, ker niso »normalni«. Zakaj? Ker jih osrečujejo stvari, kot so sreda dvaindvajsetega, cigareta po kosilu, risanje vlaka ali pa obisk, ki ga zanimajo slike nad njihovimi posteljami? Tam sem prebral: »Ko bom jaz umrl, bo en majhen pogreb.« In ta stavek sem odnesel s seboj v svoje »normalno« življenje.


Pop
Slovenija, 2005, 18 min.
Režija: Matevž Luzar

Zapor, prostor kaznovanja. Prostor, v katerega vsak dan vstopa zaporniški duhovnik Robert Friškovec. Nekdo, ki v zapornikih ne vidi samo zločincev, ampak predvsem ljudi.


Oko sokolovo
Slovenija, 2003, 20 min.
Režija: Alenka Kraigher

Tomaž Ostanek je fotograf z nenavadnim življenjskim slogom. Ker nasprotuje »duhamornemu« življenju z družino, se raje ukvarja z iskanjem in fotografiranjem lepih deklet. Ponavadi jih ogovori kar na ulici. Fotografiral jih je že več kot tisoč, mnogim je pomenil odskočno desko v svet lepotnih tekmovanj, saj jih zna s svojim poznavanjem psihologije zelo dobro pripraviti. Če se dobro ujamejo, gredo z njegovo jadrnico Lahkoživko križarit po Piranskem zalivu ...


Che Sara
Slovenija, 2002, 19 min.
Režija: Matjaž Ivanišin

»Potem sem se pa obrnila in v trenutku sem vedela, da je to Bog Oče. Bil je veličasten, velik, jaz sem bila proti njemu kot mravljica. Rekel mi je, da sem izbrana za več nalog, ena od teh je tudi, da bom rodila Jezusa.« Sara, 15 let