Spremljevalni program

Okrogla miza »ONE MAN BAND« DOKUMENTARISTIKA

Scenarist, režiser, snemalec, montažer, producent in še kaj – vse v eni osebi. »One-man-band« dokumentarist.

• Zakaj nekdo naredi vse sam?
• Zaradi popolne avtorske svobode ali zaradi pomanjkanja denarja?
• So takšni avtorji nekaj posebnega?
• Kaj je egotrip in kaj je inovantivni filmski dokumentaristični pristop?
• So taki »one-man-band« dokumentarci v filmski industriji sploh zaželeni?
• Kako je s tem pri nas, kako v tujini?

Na okrogli mizi bodo sodelovali dokumentaristi: Kersti Uibo, Michael Benson, Peter Braatz, Sašo Podgoršek, Dražen Štadler, Jasna Hribernik, Mako Sajko. Povezovala bo Maja Weiss. V sklopu diskusije bodo prikazani tudi odlomki iz najnovejših dokumentarcev sodelujočih avtorjev okrogle mize.

Okroglo mizo organizira DSFU v sodelovanju s Cankarjevim domom in Media Desk Slovenije.

Seminar DOKUMENTARCI V NOVI VLOGI

Seminar Media desk s Kersti Uibo v sodelovanju z iniciativo Napišimo film DSFU DSR DSP
KERSTI UIBO je »one-man-band« dokumentaristka estonskega rodu, razpeta med Estonijo in Veliko Britanijo, kjer živi z družino ter dela kot dokumentaristka in profesorica na magistrskem študiju. Na letošnjem Festivalu dokumentarnega filma bodo prikazani trije njeni filmi, med njimi bo na ponedeljkovem seminarju Dokumentarci v novi vlogi kot študija primera prikazan film, ki je bil v srbskem samostanu Gračanica posnet kot poetična zgodba, pozneje pa interpretiran kot političen, v torek ob 12. uri pa bo Kersti skupaj z drugimi »one-man-band« ustvarjalci na okrogli mizi načela vprašanje solo dokumentarcev.
Kersti Uibo bo predstavila tudi primer svojega filma Narrow is the gate, ki je bil na številnih predstavitvah interpretiran kot političen v primerjavi s filmi, ki so snemani kot politični (Michael Moore, Al Gore idr.), in poskušala odgovoriti na vprašanja: Kje je meja med avtorskim in novinarskim pristopom ter do kod lahko dokumentarist potisne zgodbo, da ostane objektivna? Kdo ima pravico snemati dokumentarce: prebivalec snemanega kraja/časa ali popolni tujec? Kakšne možnosti ima individualni dokumentarist pri predvajalcu v primerjavi z notranjo produkcijo – ali to zadeva politiko?